NA LISTI Od 04.8.2010.g. /
LISTED SINCE August 4th, 2010 among leading European magazines: |
All Rights Reserved
Publishers and owners: Peter Tase and Sabahudin Hadžialić, Whitefish Bay, WI, United States of America MI OBJEDINJUJEMO RAZLIČITOSTI... WE ARE UNIFYING DIVERSITIES |
DIOGEN pro kultura magazin vam predstavlja...
DIOGEN - BALKANSKA KRČMA
DIOGEN - BALKAN SALOON

20.9.2016
Open letter to Mr. Karl Erjavec,
Slovenian Minister of Foreign Affairs
Dear Minister Erjavec, thank you for inviting me to attend the 2016 Bled Strategic Forum. I am a writer and a freelance journalist from Milwaukee, United States of America; my current research is focused on the bilateral relations of the United States with European Union countries and Latin American governments. Since late 2015 I have embarked on a fascinating research project that is focused on the bilateral partnership between the United States and Slovenia, and I plan to publish a book that will promote this partnership. Since my research is mainly focused on the bilateral cooperation between the governments of Ljubljana and Washington; in early January 2016, I reached out to the Ambassador of Slovenia to Washington, Dr. Božo Cerar, requesting an interview with you either in Bled or Ljubljana during the sidelines of the 2016 Bled Strategic Forum; I strongly believe that your thoughts and ideas are very important to my project.
On January 12th, Ambassador Cerar sent the following response to me:
“Dear Mr. Tase, Thank you for your interest to conduct an interview with the Minister of Foreign Minister of the Republic of Slovenia, H. E. Mr. Karl Erjavec. Due to the fact that it is still several months until the upcoming Bled Strategic Forum and that minister's schedule is not set yet, I suggest we get in touch latter in August when minister's schedule during the Bled Strategic Forum will be clearer. Sincerely, Dr. Božo Cerar.”
I waited until July 9th, 2016, and sent another interview request to Ambassador Cerar, my note reads: “Dear Honorable Ambassador Božo Cerar, it gives me great pleasure to write to you again. I will be arriving to Ljubljana on September 3rd. I look forward to my interview with H. E. The Foreign Minister of Slovenia…I look forward to our visit to Slovenia…to attend the prestigious Bled Strategic Forum. Thank you so much for your hard work and leadership. Warm personal regards, Peter Tase.” Surprisingly I received no response to this note.
Again, on August 27th, I sent the same e-mail (above) to the Ambassador of Slovenia in Washington. On August 29th, I re-sent the same request to Mrs. Nuška Zakrajšek, in the same day Mrs. Zakrajšek responded: “Dear Mr. Tase, As mentioned in the reply to your e-mail on July 11, for the PR requests please turn directly to the Ministry of Foreign Affairs. The head of the department is Ms. Simona Vučak ([email protected]), whom I am CC-ing to this reply. With kind regards, Nuška Zakrajšek.” On September 15, I received the following note from the Ambassador of Slovenia: “Dear Mr. Tase, Believe me, the embassy had informed the PR service of the ministry about your request. I am sorry that you did not received an answer from them. Sincerely yours, Dr. Božo Cerar.”
On September 16, Mrs. Teja Kastelic Merhar sent to me the following note: “Dear Mr Peter Tase, we will provide you an interview with someone from our economic diplomacy department. We will let you know the person and the contact. Best regards, Teja Kastelic Merhar.” Later on I received another message: “Dear Mr Peter Tase, you will be able to make an interview with Mr Franc But, head of Department for Bilateral Economic Cooperation. His contact number is: 01 478 2063. Best regards, Teja.”
On September 19th, I received this note from your ministry: “Dear Mr Peter Tase, I suggest that you coordinate interview with the minister´s PR department. Contact person is Ms Stanka Ritonja. I put her in CC. Best regards, Teja”
Dear Minister Erjavec, I truly believe that a personal interview with Your Excellency would add a special meaning and value to my research work focused on Slovenia. Indeed I am confused by all of these emails received by your ministry, please help me understand better the relations between Washington and Ljubljana, I am willing to travel to your country in order to meet with you. Hope that you will accept my request and looking forward to hear from you soon. Best regards, Peter
Open letter to Mr. Karl Erjavec,
Slovenian Minister of Foreign Affairs
Dear Minister Erjavec, thank you for inviting me to attend the 2016 Bled Strategic Forum. I am a writer and a freelance journalist from Milwaukee, United States of America; my current research is focused on the bilateral relations of the United States with European Union countries and Latin American governments. Since late 2015 I have embarked on a fascinating research project that is focused on the bilateral partnership between the United States and Slovenia, and I plan to publish a book that will promote this partnership. Since my research is mainly focused on the bilateral cooperation between the governments of Ljubljana and Washington; in early January 2016, I reached out to the Ambassador of Slovenia to Washington, Dr. Božo Cerar, requesting an interview with you either in Bled or Ljubljana during the sidelines of the 2016 Bled Strategic Forum; I strongly believe that your thoughts and ideas are very important to my project.
On January 12th, Ambassador Cerar sent the following response to me:
“Dear Mr. Tase, Thank you for your interest to conduct an interview with the Minister of Foreign Minister of the Republic of Slovenia, H. E. Mr. Karl Erjavec. Due to the fact that it is still several months until the upcoming Bled Strategic Forum and that minister's schedule is not set yet, I suggest we get in touch latter in August when minister's schedule during the Bled Strategic Forum will be clearer. Sincerely, Dr. Božo Cerar.”
I waited until July 9th, 2016, and sent another interview request to Ambassador Cerar, my note reads: “Dear Honorable Ambassador Božo Cerar, it gives me great pleasure to write to you again. I will be arriving to Ljubljana on September 3rd. I look forward to my interview with H. E. The Foreign Minister of Slovenia…I look forward to our visit to Slovenia…to attend the prestigious Bled Strategic Forum. Thank you so much for your hard work and leadership. Warm personal regards, Peter Tase.” Surprisingly I received no response to this note.
Again, on August 27th, I sent the same e-mail (above) to the Ambassador of Slovenia in Washington. On August 29th, I re-sent the same request to Mrs. Nuška Zakrajšek, in the same day Mrs. Zakrajšek responded: “Dear Mr. Tase, As mentioned in the reply to your e-mail on July 11, for the PR requests please turn directly to the Ministry of Foreign Affairs. The head of the department is Ms. Simona Vučak ([email protected]), whom I am CC-ing to this reply. With kind regards, Nuška Zakrajšek.” On September 15, I received the following note from the Ambassador of Slovenia: “Dear Mr. Tase, Believe me, the embassy had informed the PR service of the ministry about your request. I am sorry that you did not received an answer from them. Sincerely yours, Dr. Božo Cerar.”
On September 16, Mrs. Teja Kastelic Merhar sent to me the following note: “Dear Mr Peter Tase, we will provide you an interview with someone from our economic diplomacy department. We will let you know the person and the contact. Best regards, Teja Kastelic Merhar.” Later on I received another message: “Dear Mr Peter Tase, you will be able to make an interview with Mr Franc But, head of Department for Bilateral Economic Cooperation. His contact number is: 01 478 2063. Best regards, Teja.”
On September 19th, I received this note from your ministry: “Dear Mr Peter Tase, I suggest that you coordinate interview with the minister´s PR department. Contact person is Ms Stanka Ritonja. I put her in CC. Best regards, Teja”
Dear Minister Erjavec, I truly believe that a personal interview with Your Excellency would add a special meaning and value to my research work focused on Slovenia. Indeed I am confused by all of these emails received by your ministry, please help me understand better the relations between Washington and Ljubljana, I am willing to travel to your country in order to meet with you. Hope that you will accept my request and looking forward to hear from you soon. Best regards, Peter
![]()
|
![]()
|
21.2.2015.

Iz pera Zamjenika gl. i odg. urednika DIOGEN pro kultura magazina, akademskog slikara i angažiranog umjetnika Stane Jagodiča iz Ljubljane, Slovenija, donosimo dopise na koje se odazvalo, riječima podrške, ali i odgovarajuće akcije, više od 40 intelektualaca iz Slovenija
Tema su odiozni, ali i anticivlizacijski oblici predstavljanja raznovrsnih grafita, reklama, etc...širom ljubljanskih ulica. Nije velika razlika ni u Zagrebu, Beogradu i/ili Sarajevu.
Tema su odiozni, ali i anticivlizacijski oblici predstavljanja raznovrsnih grafita, reklama, etc...širom ljubljanskih ulica. Nije velika razlika ni u Zagrebu, Beogradu i/ili Sarajevu.
Spoštovani !
Pred več kot šestdesetletji, še v času vaške starožitnosti me je sosed zasačil pri čečkaju z belo kredo po steni njegovega lesenega skednja. Prijel me je za kravateljc in glasno opozoril, da kracam po tuji lastnini ter kvarim lep izgled stavbe in mi nato glasno zabičal: "Takoj odstrani to packarijo, drugače se bom obrnil k tvojim staršem in bo doma šiba pela." Preplašen sem poiskal primerno krpo, jo namočil v bližnji vodi in po šolsko obrisal počečkano leseno tramovje. Takrat sem se prvič resnejše zavedel kaj je sosedova lastnina in lastnina mojih staršev, čeprav sem pred tem imel primerno roditeljsko, šolsko in cerkveno vzgojo.
Spodaj zapisana razmišljanja in mnenja vezana na problematične grafite, reklame in ostalo tranzicijsko problematiko, vam pošiljam v informacijo in z željo, da se negativna dejanja v bolj ali manj urbani sredini zaustavijo, in to brez velikega pompa, neplodnih razprav, ampak s premišljenimi rešitvami.
Vsem, ki ste se angažirano odzvali na mojo pobudo, hvala!
Stane
Ljubljana, 16. januar 2015
.................................................................................................................................
Spoštovani gospod Andrej Orač
Mestna uprava, Mestno redarstvo MOL
Hvala za odgovor na moj dopis vezan za ljubljanske grafite. Se močno strinjam, da službe MOL ne morejo same rešiti tako zahtevne problematike,
ki ni vezana samo za prestolnico ampak celotno Slovenijo. Počečkani vlaki vozijo križem po Sloveniji in grafiti vizualno onesnažujejo celo državo.
Zato vam predlagam, da organizirate sestanek in nanj povabite naslednje pristojne službe: Policija RS (slab nadzor), Slovenske železnice (počečkani vagoni), Ljubljanski mestni promet (mestni avtobusi- sodobni bunkerji), Zavod za spomeniško varstvo RS (skrunjenje zgodovinskih spomenikov), Turizem in gostinstvo RS (zanikrna podoba urbane in neurbane sredine), Ministrsvo za kulturo RS (stanje etike in kulture), Ministrstvo za šolstvo in šport RS (kultiviranje mladega rodu- od vrtca do fakultete) itd. S problematiko seznaniti tudi predsednika vlade, predsednika republike, predsednika parlamenta ter Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Naslovniki si naj na licu mesta ogledajo najbolj estetsko ogrožene predele mesta Ljubljane. Na primer Trubarjevo cesto in širšo okolico Metelkove in naj ne nasedajo, da diletantske čečkarije predstavljajo umetnost. Grafitarji naj rišejo po površinah, ki so z mestnim odlokom predpisane in to pod strokovnim vodstvom.
Ker je prestolnica v zadnjem desetletju dosegla izredne graditeljske, prenoviteljske dosežke ter prejela mednarodna priznanja za dosežke, je velika škoda, da lepo vizualnost mesta degradira vsiljiva, odvratna estetika. Čakam na uspešno ukrepanje.
S pozdravi!
Stane Jagodič
.................................................................................................................................
Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije
Ker se stavba Ministrstva za kulturo RS nahaja skoraj v epicentru grafitarske produkcije, me zanima kako se funkcionarji vaše kulturne institucije počutijo v tem degradiranem, antiesteskem okolju?
Dopis vezan za ljubljanske grafite sem poslal MOL in od Mestne uprave - Mestnega redarstva prejel premišljen odmev, na katerega sem odgovoril z določenimi predlogi. V bistvu ne gre samo za odvratne grafite po stavbah in pouličnem inventarju ampak tudi za čečkarije po železniških vagonih, ki v svoji momibilni kičasti podobi kvarijo lepo krajino. Še tretji problem. Večina ljubljanskih mestnih avtobusov je obljepljena, tapicirana z reklamami, ki prekrivajo celo okna vozil, kar se mi zdi resnično nasilje nad domačimi in tujimi potniki-turisti. Ti se v zatemnjenih kontejnerjih slabo znajdejo, orientirajo in nimajo skozi šipe navzven niti navznoter normalnega pogleda. Ker sem si pred kratkim ogledal mestni promet na Dunaju, v Zagrebu in Trstu, sem opazil nedotaknjene površine vozil. Pri nas pa gre za oglaševalno profitno diktaturo, ki ne pozna nobenih etičnih, niti estetskih kriterijev. Nekultivirani profiterji so se spravili celo na slovenski najvišji, najlepši betonski obelisk na Gospodarskem razstavišču. Obelisk na Robbovem vodnjaku je trenutno še prost.
Trubarjeva cesta me vedno bolj spominja na revne južnoameriške favele in na zapuščena obrobja velemest Severne Amerike ter ostalih zapadnih prestolnic, kar se žal kot kuga v obliki pop kičeraja širi proti Vzhodu.
Da na koncu ne omenjam tatvine javnih kipov, skulptur, divje tetovaže človeške kože in v vrtcih ter otroških ambulantah štampiljkanje otroških rok, ko se barva dalj časa zaje v nežno kožo.
S pozdravi!
Stane Jagodič
.................................................................................................................................
Spoštovana M.
Oglašam se ti na dopis vezan za barvitost stavbe na Trubarjevi cesti, katero še nisem videl. Si pa predstavljam zgrešeno podobo, ki ni edina v tej sicer slikoviti ulici. Glede kričave barvitosti preštevilnih slovenskih fasad v urbani in manj urbani sredini imam podoben estetski odnos kot do odbijajočih grafitov. Imam občutek, da imajo nekateri prebivalci na sončni strani Alp hude psihološke težave, zato se zadovoljujejo z živimi primarnimi ter sekundarnimi barvami močne jakosti in grobe sestave. Nestrokoven način uporabe barve pa razdražljivo vpliva na ljudi, ki imajo umirjeno psiho in stremijo k harmonični barvitosti okolja. Poleg koristnikov fasad pa obstajojo tudi pleskarski, trgovski in arhitekturni svetovalci, ki propagirajo živo barvitost v duhu kričavega kičeraja. Ubogi umirjeni in kultivirani sosedje, ki se morajo sprijazniti s sosedovo na živo popleskano fasado, kajti pestre barve povzročajo hitrejši srčni utrip in končno slabo vplivajo na vid. Tudi v tem primeru se pri nas srečujemo z vizualno anarhijo, zato se dobro spominjam obiska pri sošolki, slikarki. Pred nekaj leti sva bila z Greto njena gosta na lepo urejeni domačiji z vinogradom na podeželju v južni Avstriji. Name je dvojno poslopje s kapelo naredilo imeniten vtis, zaradi oblikovne in barvne harmonije. Sošolka je akademsko izobražena slikarka, vendar je morala tamkajšnjim oblastem predložiti odtenke barv namenjene za prenovitev fasade. Strokovna služba ji je predlagala oziroma določila zagašeno belo barvo, ki se v realnosti, sploh pa na podeželju odlično ujema z rastjo, krajino in blago vpliva na čustveno razpoloženje. In kako bi moralo biti pri nas? Pod strokovno presojo Spomeniškega varstva kulturne dediščine RS.
S pozdravi!
Stane
.................................................................................................................................
ODGOVOR:
Študiral sem likovno-vizualno umetnost in ne politične vede, zato mi ni vseeno v kakšnem okolju živim. Vizualna anarhija, diletantizem me odbijata. Evropski narodi so se v zgodovni proslavili z esteskimi vrednotami, da ob tej priliki poudarim samo arhitekturo in dizajn: klasicizem, romanika, gotika, renesansa, barok, secesija, kubizem, konstruktivizem itd.. In omenjena historična in sodobna arhitektura se pogosto degradira z divjimi grafiti. Torej, kulturno dediščino ni smiselno obravnavati za obrobno zadevo. Sem pa okrog 60 let tudi politično buden, ozaveščen, saj so moje ideje v obliki satirične risbe, kolaža in asemblaža angažirane, v duhu satiričnega opozarjanja in ozaveščanja.
Pred več kot šestdesetletji, še v času vaške starožitnosti me je sosed zasačil pri čečkaju z belo kredo po steni njegovega lesenega skednja. Prijel me je za kravateljc in glasno opozoril, da kracam po tuji lastnini ter kvarim lep izgled stavbe in mi nato glasno zabičal: "Takoj odstrani to packarijo, drugače se bom obrnil k tvojim staršem in bo doma šiba pela." Preplašen sem poiskal primerno krpo, jo namočil v bližnji vodi in po šolsko obrisal počečkano leseno tramovje. Takrat sem se prvič resnejše zavedel kaj je sosedova lastnina in lastnina mojih staršev, čeprav sem pred tem imel primerno roditeljsko, šolsko in cerkveno vzgojo.
Spodaj zapisana razmišljanja in mnenja vezana na problematične grafite, reklame in ostalo tranzicijsko problematiko, vam pošiljam v informacijo in z željo, da se negativna dejanja v bolj ali manj urbani sredini zaustavijo, in to brez velikega pompa, neplodnih razprav, ampak s premišljenimi rešitvami.
Vsem, ki ste se angažirano odzvali na mojo pobudo, hvala!
Stane
Ljubljana, 16. januar 2015
.................................................................................................................................
Spoštovani gospod Andrej Orač
Mestna uprava, Mestno redarstvo MOL
Hvala za odgovor na moj dopis vezan za ljubljanske grafite. Se močno strinjam, da službe MOL ne morejo same rešiti tako zahtevne problematike,
ki ni vezana samo za prestolnico ampak celotno Slovenijo. Počečkani vlaki vozijo križem po Sloveniji in grafiti vizualno onesnažujejo celo državo.
Zato vam predlagam, da organizirate sestanek in nanj povabite naslednje pristojne službe: Policija RS (slab nadzor), Slovenske železnice (počečkani vagoni), Ljubljanski mestni promet (mestni avtobusi- sodobni bunkerji), Zavod za spomeniško varstvo RS (skrunjenje zgodovinskih spomenikov), Turizem in gostinstvo RS (zanikrna podoba urbane in neurbane sredine), Ministrsvo za kulturo RS (stanje etike in kulture), Ministrstvo za šolstvo in šport RS (kultiviranje mladega rodu- od vrtca do fakultete) itd. S problematiko seznaniti tudi predsednika vlade, predsednika republike, predsednika parlamenta ter Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Naslovniki si naj na licu mesta ogledajo najbolj estetsko ogrožene predele mesta Ljubljane. Na primer Trubarjevo cesto in širšo okolico Metelkove in naj ne nasedajo, da diletantske čečkarije predstavljajo umetnost. Grafitarji naj rišejo po površinah, ki so z mestnim odlokom predpisane in to pod strokovnim vodstvom.
Ker je prestolnica v zadnjem desetletju dosegla izredne graditeljske, prenoviteljske dosežke ter prejela mednarodna priznanja za dosežke, je velika škoda, da lepo vizualnost mesta degradira vsiljiva, odvratna estetika. Čakam na uspešno ukrepanje.
S pozdravi!
Stane Jagodič
.................................................................................................................................
Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije
Ker se stavba Ministrstva za kulturo RS nahaja skoraj v epicentru grafitarske produkcije, me zanima kako se funkcionarji vaše kulturne institucije počutijo v tem degradiranem, antiesteskem okolju?
Dopis vezan za ljubljanske grafite sem poslal MOL in od Mestne uprave - Mestnega redarstva prejel premišljen odmev, na katerega sem odgovoril z določenimi predlogi. V bistvu ne gre samo za odvratne grafite po stavbah in pouličnem inventarju ampak tudi za čečkarije po železniških vagonih, ki v svoji momibilni kičasti podobi kvarijo lepo krajino. Še tretji problem. Večina ljubljanskih mestnih avtobusov je obljepljena, tapicirana z reklamami, ki prekrivajo celo okna vozil, kar se mi zdi resnično nasilje nad domačimi in tujimi potniki-turisti. Ti se v zatemnjenih kontejnerjih slabo znajdejo, orientirajo in nimajo skozi šipe navzven niti navznoter normalnega pogleda. Ker sem si pred kratkim ogledal mestni promet na Dunaju, v Zagrebu in Trstu, sem opazil nedotaknjene površine vozil. Pri nas pa gre za oglaševalno profitno diktaturo, ki ne pozna nobenih etičnih, niti estetskih kriterijev. Nekultivirani profiterji so se spravili celo na slovenski najvišji, najlepši betonski obelisk na Gospodarskem razstavišču. Obelisk na Robbovem vodnjaku je trenutno še prost.
Trubarjeva cesta me vedno bolj spominja na revne južnoameriške favele in na zapuščena obrobja velemest Severne Amerike ter ostalih zapadnih prestolnic, kar se žal kot kuga v obliki pop kičeraja širi proti Vzhodu.
Da na koncu ne omenjam tatvine javnih kipov, skulptur, divje tetovaže človeške kože in v vrtcih ter otroških ambulantah štampiljkanje otroških rok, ko se barva dalj časa zaje v nežno kožo.
S pozdravi!
Stane Jagodič
.................................................................................................................................
Spoštovana M.
Oglašam se ti na dopis vezan za barvitost stavbe na Trubarjevi cesti, katero še nisem videl. Si pa predstavljam zgrešeno podobo, ki ni edina v tej sicer slikoviti ulici. Glede kričave barvitosti preštevilnih slovenskih fasad v urbani in manj urbani sredini imam podoben estetski odnos kot do odbijajočih grafitov. Imam občutek, da imajo nekateri prebivalci na sončni strani Alp hude psihološke težave, zato se zadovoljujejo z živimi primarnimi ter sekundarnimi barvami močne jakosti in grobe sestave. Nestrokoven način uporabe barve pa razdražljivo vpliva na ljudi, ki imajo umirjeno psiho in stremijo k harmonični barvitosti okolja. Poleg koristnikov fasad pa obstajojo tudi pleskarski, trgovski in arhitekturni svetovalci, ki propagirajo živo barvitost v duhu kričavega kičeraja. Ubogi umirjeni in kultivirani sosedje, ki se morajo sprijazniti s sosedovo na živo popleskano fasado, kajti pestre barve povzročajo hitrejši srčni utrip in končno slabo vplivajo na vid. Tudi v tem primeru se pri nas srečujemo z vizualno anarhijo, zato se dobro spominjam obiska pri sošolki, slikarki. Pred nekaj leti sva bila z Greto njena gosta na lepo urejeni domačiji z vinogradom na podeželju v južni Avstriji. Name je dvojno poslopje s kapelo naredilo imeniten vtis, zaradi oblikovne in barvne harmonije. Sošolka je akademsko izobražena slikarka, vendar je morala tamkajšnjim oblastem predložiti odtenke barv namenjene za prenovitev fasade. Strokovna služba ji je predlagala oziroma določila zagašeno belo barvo, ki se v realnosti, sploh pa na podeželju odlično ujema z rastjo, krajino in blago vpliva na čustveno razpoloženje. In kako bi moralo biti pri nas? Pod strokovno presojo Spomeniškega varstva kulturne dediščine RS.
S pozdravi!
Stane
.................................................................................................................................
ODGOVOR:
Študiral sem likovno-vizualno umetnost in ne politične vede, zato mi ni vseeno v kakšnem okolju živim. Vizualna anarhija, diletantizem me odbijata. Evropski narodi so se v zgodovni proslavili z esteskimi vrednotami, da ob tej priliki poudarim samo arhitekturo in dizajn: klasicizem, romanika, gotika, renesansa, barok, secesija, kubizem, konstruktivizem itd.. In omenjena historična in sodobna arhitektura se pogosto degradira z divjimi grafiti. Torej, kulturno dediščino ni smiselno obravnavati za obrobno zadevo. Sem pa okrog 60 let tudi politično buden, ozaveščen, saj so moje ideje v obliki satirične risbe, kolaža in asemblaža angažirane, v duhu satiričnega opozarjanja in ozaveščanja.
M. dober dan!
Nič nimam proti ilegalnemu trošenju ali lepljenju letakov, plakatov, kar sem v mladosti tudi sam počenjal, moti pa me kracanje po tuji lastnini pa naj bo ta javna ali privatna. Na Trubarjevi cesti ni nobene razlike, vse je degradirano s primitivnimi simboli in nepremišljenimi stavki, besedami, ki so pretežno povzeti iz Zapada. Grafitarji se naj sproščajo po stenah, ki so v ta namen od mestne uprave določene in seveda popolnoma svobodno po stenah njihovih hiš, stanovanj in dvorišč. Sicer pa obstaja internet, kjer lahko vsak posameznik izrazi svoj kreativni in uporniški naboj.
Želežniške kompozicije me spominjajo na najslabše cirkuške dekoracije, kar kvari originalni dizajn vagonov, lokomotiv in lepo slovensko krajino kar je v sramoto deželi na sončni strani Alp. V Sloveniji vlada vsesplošna anarhija in končno tudi likovna zmeda. Vizualni anarhiji se moramo prvenstveno upreti kulturniki, ker smo vendarle končali umetnostni študij in znamo ločiti diletantsvo- kičeraj od plemenitega likovnega ustvarjanja...
S pozdravi!
Stane
.................................................................................................................................
M. dober dan!
Nič nimam proti ilegalnemu trošenju ali lepljenju letakov, plakatov, kar sem v mladosti tudi sam počenjal, moti pa me kracanje po tuji lastnini pa naj bo ta javna ali privatna. Na Trubarjevi cesti ni nobene razlike, vse je degradirano s primitivnimi simboli in nepremišljenimi stavki, besedami, ki so pretežno povzeti iz Zapada. Grafitarji se naj sproščajo po stenah, ki so v ta namen od mestne uprave določene in seveda popolnoma svobodno po stenah njihovih hiš, stanovanj in dvorišč. Sicer pa obstaja internet, kjer lahko vsak posameznik izrazi svoj kreativni in uporniški naboj.
Želežniške kompozicije me spominjajo na najslabše cirkuške dekoracije, kar kvari originalni dizajn vagonov, lokomotiv in lepo slovensko krajino kar je v sramoto deželi na sončni strani Alp. V Sloveniji vlada vsesplošna anarhija in končno tudi likovna zmeda. Vizualni anarhiji se moramo prvenstveno upreti kulturniki, ker smo vendarle končali umetnostni študij in znamo ločiti diletantsvo- kičeraj od plemenitega likovnega ustvarjanja...
S pozdravi!
Stane
.................................................................................................................................
DODATEK
Kolegico sem preko telefona povprašal kakšno je njeno stališče do grafitov in mi je odgovorila približno takole: "Ne vem, kako se upreti uničevanju dediščine, dragocenih pročelij in ostalih sten, niti ne vem kako te probleme rešujejo v tujini. Sicer pa so okusi različni in imamo demokracijo, svobodo izražanja, ....Lačni, neprespani, alkoholizirani ali drogirani deklici, ki je v pozni noči zunaj ter si olajša dušo in srce denimo z napisom na ograjo: OBUPANA."
Sem ji odgovoril: "Omenjaš, lačno, neprespano, alkoholizirano in osamljeno deklico. Bi z njo prijazno čustvovala, če bi ti s sprejem pokracala tvoj poštni nabiralnik, tvoja vrata stanovanja ali celo sveže popleskano steno na tvojem vikendu? Mi je odgovorila: "Na našem bloku so že zdavnaj demolirana vhodna vrata in počekani nabiralniki. Kako naj ukrepam, če storilce ne poznam? Komu se naj vendar pritožim? In, če bi storilce jezno zalotila pri 'ustvarjanju', bi ti fizično obračunali z menoj. Ker nimajo prave vzgoje, se preprosto ne zavedajo tuje lastnine in ne premorejo sočutja do sočloveka. Podobno nasilno ponašanje imajo oboroženi dilerji, preprodajalci drog. Beri črno kroniko!"
Sem dodal: "Posamezniki smo nemočni, zato morajo od ljudstva izvoljeni politiki vsesplošno anarhijo spremeniti v civilizirano stanje. In še moj odgovor vezan za ocenjevalne kriterije grafitov. Estetski okusi so vsekakor različni, vendar morajo sloneti na strokovnih kriterijih. Zakaj pa imamo vendar srednjo šolo za oblikovanje, umetnostno zgodovinsko univerzo, akademijo likovno-oblikovalske umetnosti, fakulteto za arhitekturo, pedagoško akademijo, fakulteto oblikovanja krajine, društvo kritikov, društvo za estetiko itd..?"
Tudi z znancem iz sosednje ulice sem se pogovarjal o tej problematiki in mi je v hipu odgovoril: "Kaj pa pasji grafiti na bližnjem šolskem igrišču, ki je ponoči ter podnevi odprto in kjer se ošabne osebe s psi svobodno sprehajajo po športnih površinah, ki so namenjene otrokom iz vrtca in šole. Živalski iztrebki res ne sodijo na športno zelenico. Kje so vendar predstojniki šole, vrtca, krajevne skupnosti in končno policija?" In nadaljeval: "Glede grafitov pa tole. Ne rečem, tu in tam se najde kakšen duhovit grafit, v glavnem pa gre za verbalno medstrankarsko obračunavanje, nacionalno nestrpnost in vulgarne vsebine. Nedaleč nazaj sem na prvem tiru ljubljanske železniške postaje opazil motorko z dvema vagonoma, katero je po celi dolžini krasil ogromen penis z modi, na Gregorčičevi ulici pa je na steni gledališča napis FUK ART. Da ne omenim skrunitev pokopališč in sakralnih spomeniško zaščitenih zgradb. Huligani so na 'Poti spominov in tovarištva' polomili celo nekaj mladih dreves. Kam zaboga plovemo?"
Sem mu odgovoril: "Grozljive zapadne kriminalke in tamkajšnja nihilistična ponašanja estrade naša mladina preprosto prevzema. Nekultivirani nasilneži so na Rožniku celo ukradli bronasti kip Ivana Cankarja in ga nato v naselju Šiška vrgli v kontejner za smeti. Gre za ponižanje človeškega dostojanstva.
Mladi grafitarji in ostali nasilneži se v bistvu ne zavedajo svojih nekulturnih dejanj, zato je kritiko smiselno prvenstveno usmeriti njihovim staršem, šolstvu, državnim ter občinskim inštitucijam in vrhovni oblasti, ki žal nima pravega pregleda niti pristopa do mizerne situacije. Vsekor pa je od starejše generacije potreben primeren vzgled v etično-moralnem smislu, ki trenutno v mnogih primerih ni primeren.
Od mladih nog je potrebno mladostnika permanentno etično osveščati, da bo znal ločiti privatno od javne lastnine in končno imel primeren odnos do ostarelih. Bonton je v tranzicijskem času pretežno ugasnil. Prijazno pozdravljanje s strani mladih do starejših oseb je preprosto izginilo. Prepuščanje sedeža onemogli osebi v avtobusu tudi ni več v praksi.
Žal smo v času, ko modrost prehiteva norost in idealizem materializem. Navkljub tem tranzicijskim težavam pa naj ostane upanje na uspešno krmarjenje in mirno
plovbo v prijaznejšo prihodnost.
Stane Jagodič
.................................................................................................................................
Mini anketa: GRAFITI, REKLAME, ITD. II. del
Tajkuni srednje in starejše generacije so pollegalno olastninili državno premoženje, dočim so nezreli mladi grafitarji pollegalno olastninili javne in privatne stene ter javna prevozna sredstva. Mladci so imeli žal slabe vzornike in so na primer Trubarjevo ulico v Ljubljani s širšo soseščino spremenili v naselje Bronx (glej: Bronx graffiti). Primož Trubar ter Jože Plečnik in še mnogi pokojni vrhunski ustvarjalci se v grobu obračajo, tamkajšnji prebivalci pa ponižno prenašajo degradirane stene in poulični inventar. Sicer pa ljubljanski grafitarji v obliki tipografske ornamentike, mandale, diagrama, osladnih pravljic, zombizma, vulgarizma in anarhističnih gesel pretežno kopirajo grafite iz Bronxa. Vendar se tu in tam najde virtuozna risba in harmonična barvitost v obliki že videnih idej, to pa žal pogosto počečkajo nepridipravi z malo risarskega talenta, kar je na primer vidno v vseh petih podhodih Celovške ceste. Na koncu Trubarjeve ceste so na obzidju propadle tovarne Rog vendarle dokaj solidno zasnovani in razporejeni grafiti, dočim so na njeni južni steni, na obrežju Ljubljanice estetsko in vsebinsko grobi, neprimerni, ker vizualno skrunijo naravno lepoto reke in drevoreda. Kot je bilo že omenjeno, je na zapadni steni Kina Šiška premišljeno poslikan grafit v duhu inkovske kulture, dočim je tamkajšnji podhod pod Celovško cesto prenasičen z raznorodno in kričavo estetiko.
Mladina naj se v smislu kopiranja ali samoizpovedovanja izraža na stenah, katere določa MOL. Sicer pa bi bilo smiselno, da mesto dodeli grafitarski združbi večjo stavbo s svetlimi stenami. Kar se tiče reklam na mestnih avtobusih pa naj lastniki vozil in dizajnerji prizanesejo vsaj steklenim oknom, kajti sedanje stanje v mračnih kontejnerjih pomeni ponižanje za potnike.
Varujmo kulturno in naravno dediščino za naše potomce!
S pozdravi!
Stane Jagodič, akad. slikar
Sem mu odgovoril: "Grozljive zapadne kriminalke in tamkajšnja nihilistična ponašanja estrade naša mladina preprosto prevzema. Nekultivirani nasilneži so na Rožniku celo ukradli bronasti kip Ivana Cankarja in ga nato v naselju Šiška vrgli v kontejner za smeti. Gre za ponižanje človeškega dostojanstva.
Mladi grafitarji in ostali nasilneži se v bistvu ne zavedajo svojih nekulturnih dejanj, zato je kritiko smiselno prvenstveno usmeriti njihovim staršem, šolstvu, državnim ter občinskim inštitucijam in vrhovni oblasti, ki žal nima pravega pregleda niti pristopa do mizerne situacije. Vsekor pa je od starejše generacije potreben primeren vzgled v etično-moralnem smislu, ki trenutno v mnogih primerih ni primeren.
Od mladih nog je potrebno mladostnika permanentno etično osveščati, da bo znal ločiti privatno od javne lastnine in končno imel primeren odnos do ostarelih. Bonton je v tranzicijskem času pretežno ugasnil. Prijazno pozdravljanje s strani mladih do starejših oseb je preprosto izginilo. Prepuščanje sedeža onemogli osebi v avtobusu tudi ni več v praksi.
Žal smo v času, ko modrost prehiteva norost in idealizem materializem. Navkljub tem tranzicijskim težavam pa naj ostane upanje na uspešno krmarjenje in mirno
plovbo v prijaznejšo prihodnost.
Stane Jagodič
.................................................................................................................................
Mini anketa: GRAFITI, REKLAME, ITD. II. del
Tajkuni srednje in starejše generacije so pollegalno olastninili državno premoženje, dočim so nezreli mladi grafitarji pollegalno olastninili javne in privatne stene ter javna prevozna sredstva. Mladci so imeli žal slabe vzornike in so na primer Trubarjevo ulico v Ljubljani s širšo soseščino spremenili v naselje Bronx (glej: Bronx graffiti). Primož Trubar ter Jože Plečnik in še mnogi pokojni vrhunski ustvarjalci se v grobu obračajo, tamkajšnji prebivalci pa ponižno prenašajo degradirane stene in poulični inventar. Sicer pa ljubljanski grafitarji v obliki tipografske ornamentike, mandale, diagrama, osladnih pravljic, zombizma, vulgarizma in anarhističnih gesel pretežno kopirajo grafite iz Bronxa. Vendar se tu in tam najde virtuozna risba in harmonična barvitost v obliki že videnih idej, to pa žal pogosto počečkajo nepridipravi z malo risarskega talenta, kar je na primer vidno v vseh petih podhodih Celovške ceste. Na koncu Trubarjeve ceste so na obzidju propadle tovarne Rog vendarle dokaj solidno zasnovani in razporejeni grafiti, dočim so na njeni južni steni, na obrežju Ljubljanice estetsko in vsebinsko grobi, neprimerni, ker vizualno skrunijo naravno lepoto reke in drevoreda. Kot je bilo že omenjeno, je na zapadni steni Kina Šiška premišljeno poslikan grafit v duhu inkovske kulture, dočim je tamkajšnji podhod pod Celovško cesto prenasičen z raznorodno in kričavo estetiko.
Mladina naj se v smislu kopiranja ali samoizpovedovanja izraža na stenah, katere določa MOL. Sicer pa bi bilo smiselno, da mesto dodeli grafitarski združbi večjo stavbo s svetlimi stenami. Kar se tiče reklam na mestnih avtobusih pa naj lastniki vozil in dizajnerji prizanesejo vsaj steklenim oknom, kajti sedanje stanje v mračnih kontejnerjih pomeni ponižanje za potnike.
Varujmo kulturno in naravno dediščino za naše potomce!
S pozdravi!
Stane Jagodič, akad. slikar
Spoštovani !
V tretje gre rado, čeprav mi je kolegica, ki je dobra poznavalka prestolnice, dejala, da sem prevelik optimist, in da ona ne vidi nobene rešitve. Mogoče pa je ta v daljnji prihodnosti, če bo čudežno prišlo do ponovne evropske duhovne razsvetlitve. Na moj dopis so se samoiniciativno odzvali mnogi intelektualci: arhitekti, slikarji, kiparji, oblikovalci, umet. zgodovinarji, pisatelji, profesorji, ravnatelji, direktorji, gradbinci, ... skratka pokončne osebe z žlahtnimi moralno etičnimi vrlinami. Ljudje, ki imajo radi urejeno, lepo okolje in jih moti anarhično stanje. Vsem sodelujočim najlepša hvala za angažiran odziv. Post festum še posredujem nekaj tehtnih izjav, osebno pa dodajam zaključne misli in končno satirični prispevek.
Vsaka zvrst ustvarjanja je podvržena strokovnim kriterijem, zato grafiti ne morejo biti izjeme. Ker se ti pretežno predstavljajo v eksterierju in so na očeh široke javnosti, morajo vsaj približno vsebovati estetske zakonitosti in se predstavljati na površinah, ki so tej zvrsti namenjene. Za anarhično stanje pa je seveda prvenstveno kriva državna oblast, politika, ki je v vlogi dobrega ali slabega gospodarja. Nekoč so politiki prisluhnili ljudstvu, dobronamenim predlogom, žal pa je danes drugače. Večina parlamentarcev žal vidi predvsem do konca svojega nosu oziroma do svojega žepa, zato jih prav malo zanima estetika urbane in manj urbane sredine. No, na svojem dvorišču, v elitnem stanovanjskem naselju najbrž ne prenesejo odvratnih čečkarij in vsiljivih reklam.
Kolegica arhitektinja, ki je imenitna risarka, mi je dejala, da sem premalo strog pri ocenjevanju grafitov. Te ocenjujem prvenstveno skozi strokovno analizo. Ko sem pregledal grafitarsko produkcijo vzhodno od ljubljanskega nebotičnika, sem ugotovil, da ima 5 procentov grafitarske ustvarjalne zvrsti določen kreativni naboj, v smislu risbe, barvitosti, kompozicije, čeprav gre pretežno za kopije zahodnih grafitov. Virtuozno risbo in skladno barvitost cenim, mora pa ta biti smiselno vkomponirana na steno odrejeno od MOL; nepremišljena, diletantska, vsiljiva motivika, ki ne pozna privatne in javne lastnine pa me preprosto odbija, posebej takrat, ko skruni arhitekturno dediščino in sodobne gradbene rešitve, v katere je vloženo ogromno projektantskega znanja, obrtniškega truda, materialov in seveda prigaranega denarja. Kracanje vsepovprek pomeni anarhijo in žalitev prebivalstva, ki v estetko degradiranemu okolju živi.
Talentirani ustvarjalci grafitov bodo morali v bodoče nastopati bolj organizirano in svoje vrste v smislu ustvarjanja ter etike hierarhično urediti, kajti na tem področju vlada velika zmeda. Pojma risanje in čečkanje sta si v nasprotju, slikanje in farbanje prav tako. Ločimo tudi kreativno ekspresivnost in dekadentno depresivnost. Na ljubljanski sceni zasledimo nekaj grafitov, ki imajo nekaj umetniških prvin, v smislu dopadljive dekoracije, žal pa te prepogosto skrunijo odvratni apeli, bedne aforistične domislice, nezrele čečkarije polpismenih bednikov.
Mestna politika se izredno trudi pri obnovi in estetski urejenosti prestolnice Ljubljane, žal pa s strani nekaterih državnih funkcinarjev, strankarskih zadrtežev ni prave naklonjenosti oziroma ogromno škodoželjnosti, kar s pridom izkorišča tudi grafitarska združba, ki pretežno ne pozna nobene tolerance do javne in privatne lastnine, torej do someščanov. Mestnemu redarstvu MOL smo lahko hvaležni, da je najstarejše jedro prestolnice, grajsko utrdbo, osrednja nabrežja Ljubljanice in Park Tivoli rešilo grobega skrunjenja kulturne dediščine.
S pozdravi!
Stane Jagodič
V tretje gre rado, čeprav mi je kolegica, ki je dobra poznavalka prestolnice, dejala, da sem prevelik optimist, in da ona ne vidi nobene rešitve. Mogoče pa je ta v daljnji prihodnosti, če bo čudežno prišlo do ponovne evropske duhovne razsvetlitve. Na moj dopis so se samoiniciativno odzvali mnogi intelektualci: arhitekti, slikarji, kiparji, oblikovalci, umet. zgodovinarji, pisatelji, profesorji, ravnatelji, direktorji, gradbinci, ... skratka pokončne osebe z žlahtnimi moralno etičnimi vrlinami. Ljudje, ki imajo radi urejeno, lepo okolje in jih moti anarhično stanje. Vsem sodelujočim najlepša hvala za angažiran odziv. Post festum še posredujem nekaj tehtnih izjav, osebno pa dodajam zaključne misli in končno satirični prispevek.
Vsaka zvrst ustvarjanja je podvržena strokovnim kriterijem, zato grafiti ne morejo biti izjeme. Ker se ti pretežno predstavljajo v eksterierju in so na očeh široke javnosti, morajo vsaj približno vsebovati estetske zakonitosti in se predstavljati na površinah, ki so tej zvrsti namenjene. Za anarhično stanje pa je seveda prvenstveno kriva državna oblast, politika, ki je v vlogi dobrega ali slabega gospodarja. Nekoč so politiki prisluhnili ljudstvu, dobronamenim predlogom, žal pa je danes drugače. Večina parlamentarcev žal vidi predvsem do konca svojega nosu oziroma do svojega žepa, zato jih prav malo zanima estetika urbane in manj urbane sredine. No, na svojem dvorišču, v elitnem stanovanjskem naselju najbrž ne prenesejo odvratnih čečkarij in vsiljivih reklam.
Kolegica arhitektinja, ki je imenitna risarka, mi je dejala, da sem premalo strog pri ocenjevanju grafitov. Te ocenjujem prvenstveno skozi strokovno analizo. Ko sem pregledal grafitarsko produkcijo vzhodno od ljubljanskega nebotičnika, sem ugotovil, da ima 5 procentov grafitarske ustvarjalne zvrsti določen kreativni naboj, v smislu risbe, barvitosti, kompozicije, čeprav gre pretežno za kopije zahodnih grafitov. Virtuozno risbo in skladno barvitost cenim, mora pa ta biti smiselno vkomponirana na steno odrejeno od MOL; nepremišljena, diletantska, vsiljiva motivika, ki ne pozna privatne in javne lastnine pa me preprosto odbija, posebej takrat, ko skruni arhitekturno dediščino in sodobne gradbene rešitve, v katere je vloženo ogromno projektantskega znanja, obrtniškega truda, materialov in seveda prigaranega denarja. Kracanje vsepovprek pomeni anarhijo in žalitev prebivalstva, ki v estetko degradiranemu okolju živi.
Talentirani ustvarjalci grafitov bodo morali v bodoče nastopati bolj organizirano in svoje vrste v smislu ustvarjanja ter etike hierarhično urediti, kajti na tem področju vlada velika zmeda. Pojma risanje in čečkanje sta si v nasprotju, slikanje in farbanje prav tako. Ločimo tudi kreativno ekspresivnost in dekadentno depresivnost. Na ljubljanski sceni zasledimo nekaj grafitov, ki imajo nekaj umetniških prvin, v smislu dopadljive dekoracije, žal pa te prepogosto skrunijo odvratni apeli, bedne aforistične domislice, nezrele čečkarije polpismenih bednikov.
Mestna politika se izredno trudi pri obnovi in estetski urejenosti prestolnice Ljubljane, žal pa s strani nekaterih državnih funkcinarjev, strankarskih zadrtežev ni prave naklonjenosti oziroma ogromno škodoželjnosti, kar s pridom izkorišča tudi grafitarska združba, ki pretežno ne pozna nobene tolerance do javne in privatne lastnine, torej do someščanov. Mestnemu redarstvu MOL smo lahko hvaležni, da je najstarejše jedro prestolnice, grajsko utrdbo, osrednja nabrežja Ljubljanice in Park Tivoli rešilo grobega skrunjenja kulturne dediščine.
S pozdravi!
Stane Jagodič
Ker smo v pustnem norčavem času, je primerno, da anketo zaključim z začasnim poimenovanjem vsaj nekaterih ljubljanskih ilegalno počečkanih ulic, podhodov, vlakov, otroških vrtcev, šol, kulturnih ustanov, pokopališč, privatnih zgradb, betonskih zidov- ograj in vsiljivih reklam, ki z bedno idejno sporočilnostjo žalijo človekovo dostojanstvo.
Na primer:
Trubarjeva cesta = Bronx Street
Masarykova cesta = Kitsch Gasse
Slomškova ulica = Spray Underground
Revno naselje = Favela Strada
.......................................................................
otroški vrtec = Muca Pokraculja
osnovna šola = Disney Art
srednja šola = Lady Gaga Fasada
višja šola = Empty Spray
internat = Graffito Trans
ustvarjalna delavnica = Bellisimo Arte
galerija = Jeff Koons Art
cestni podhod = Potočka Zijalka
obcestna pregrada = Porno Spray
železniški podhod = Zombi Ikons
vlak = Kinetische Torte
garaža = Auto Spritzenmeister
stadion = New Pop Muscle
policija = Pendrek Spray
nabrežje = Hundertwasser
pokopališče = Teufel Kunst
.......................................................................
z reklamami tapiciran mestni avtobus = Dunkelkammer
reklama na obelisku = Beton Bonbon
reklama na WC = Aqua Mg
reklamni pano na zelenici = Tingl Tangl Pejsaž
reklama na dekliški majici = Sexi Poster
reklama na fantovski kapi = Pop Tipsy
štampiljka v vrtcu, na ambulanti = Happy Baby Stamp / uvertura v nezdravo tetoviranje
etc.
Ker so ostala slovenska mesta v podobni grafitni motiviki kot prestolnica, naj občine pod pokroviteljstvom Ministrstva za šolstvo RS in Ministrstva za kulturo RS razpišejo javni natečaj za poimenovanje lokalnih - občinskih grafitnih biserov. Tudi Turistična zveza Slovenije se lahko izkaže. Razpiše naj natečaj za najlepši jumbo plakat na slovenskem kozolcu. Z motivom zelene šminke in rdeče mušnice.
Stanley Strawberrych
Na primer:
Trubarjeva cesta = Bronx Street
Masarykova cesta = Kitsch Gasse
Slomškova ulica = Spray Underground
Revno naselje = Favela Strada
.......................................................................
otroški vrtec = Muca Pokraculja
osnovna šola = Disney Art
srednja šola = Lady Gaga Fasada
višja šola = Empty Spray
internat = Graffito Trans
ustvarjalna delavnica = Bellisimo Arte
galerija = Jeff Koons Art
cestni podhod = Potočka Zijalka
obcestna pregrada = Porno Spray
železniški podhod = Zombi Ikons
vlak = Kinetische Torte
garaža = Auto Spritzenmeister
stadion = New Pop Muscle
policija = Pendrek Spray
nabrežje = Hundertwasser
pokopališče = Teufel Kunst
.......................................................................
z reklamami tapiciran mestni avtobus = Dunkelkammer
reklama na obelisku = Beton Bonbon
reklama na WC = Aqua Mg
reklamni pano na zelenici = Tingl Tangl Pejsaž
reklama na dekliški majici = Sexi Poster
reklama na fantovski kapi = Pop Tipsy
štampiljka v vrtcu, na ambulanti = Happy Baby Stamp / uvertura v nezdravo tetoviranje
etc.
Ker so ostala slovenska mesta v podobni grafitni motiviki kot prestolnica, naj občine pod pokroviteljstvom Ministrstva za šolstvo RS in Ministrstva za kulturo RS razpišejo javni natečaj za poimenovanje lokalnih - občinskih grafitnih biserov. Tudi Turistična zveza Slovenije se lahko izkaže. Razpiše naj natečaj za najlepši jumbo plakat na slovenskem kozolcu. Z motivom zelene šminke in rdeče mušnice.
Stanley Strawberrych
17.5.2014.
|

Kako je propala pozorištna predstava Suncokreti
(ili bit će bolje...ali puno kasnije)
Krajem septembra 2013 sam stupio u kontakt sa samozvanim rediteljem, glumcem, manadžerom, kao - umjetničkim voditeljem Gradskog Teatra u Srebreniku (u daljem tekstu – GTS, Bosna i Hercegovina) gospodinom Fikretom Mujkićem.
Lijepo mi je rekao, po nagradama najtrofejniji kazalištni reditelj na prostorima ex YU, Tomi Janežič: Ostavi sradnju sa Ćipom (nadimak gospodina Mujkiča), nije od njega ništa: on sam igra, sam režira, sam svira, a i sam kasira!
Dogovorili smo se, gosp. Mujkić i moja malenkost, da BESPLATNO USTUPIM TEKST DRAME »SUNCOKRETI » a GTS će to realizirati do kraja 2013.g.
Odmah počinju problemi i komplikacije od strane gosp. Mujkića: da nema para, da bi ja trebao sredio gostovanja u Sloveniji i da budu plaćena, kako treba sponzore.
Potražio sam kompetetne ljude i dogovorio da će biti plaćena gostovanja u Sloveniji (Saša Likavec, opština Kozina, Osp, Izola Nevenka Gregorič, Lada Tancer Portorož Piran, Sežana...tu je bilo sve dogovoreno, samo smo čekali premijeru).
No, opet g. Mujkić traži da bi trebalo obezbjediti novac za predstavu prije početka realizacije navedenog, a ja mu rekoh da će mu se sve vratiti jer sam uputio molbu prema preduzeću Luka Kopar i još nekim firmama. Kontaktirao sam prvu sekretaricu ambasade Slovenije u BiH, gđu. Barbaru Beričić koja je proslijedila molbu ka Ministarstvu za kulturu Vlade Slovenije. Više od sto E-mail poruka poslano, klasična pošta, molbe, dogovori, uz moju osobnu angažiranost u velikoj mjeri.
Ali g.Mujkić traži novac odmah i 13. maja ove godine gđa. Beričić je javila kako su nam za predstavu od Ministarstva za kulturu Vade Slovenije odredili donaciju od 600 Eura, i to bi GTS dobio odmah nakon premijere predstave uz dostavu računa o troškovima koje bi Franjo Frančič predao Ministarstvu, (troškovi scenografije, plakata, pozivnica ...). Isplata bi bila izvršena preko mene, jer je tako po zakonu i to je prvi put da Ministarstvo iz Slovenije finansira pozorište u BiH.
Ali, gospodin Mujkić to odbija: prvo 600 na njegov račun i iza toga ćemo premijeru!, veli . On nikako ne razumije kakvi su zakoni i uslovi u Sloveniji i EU. I tako je jedan lijepi međunarodni projekt propao, savjest mi je čista, glupost nema granica, šteta se ne može popraviti.
Možda ja ne razumijemm kako idu stvari u BiH, možda sam ja i glup jer biram takve saradnike, a možda je moralo tako i biti.
Nažalost, jer ja uvijek kad putujem na jug lakše dišem.
(ili bit će bolje...ali puno kasnije)
Krajem septembra 2013 sam stupio u kontakt sa samozvanim rediteljem, glumcem, manadžerom, kao - umjetničkim voditeljem Gradskog Teatra u Srebreniku (u daljem tekstu – GTS, Bosna i Hercegovina) gospodinom Fikretom Mujkićem.
Lijepo mi je rekao, po nagradama najtrofejniji kazalištni reditelj na prostorima ex YU, Tomi Janežič: Ostavi sradnju sa Ćipom (nadimak gospodina Mujkiča), nije od njega ništa: on sam igra, sam režira, sam svira, a i sam kasira!
Dogovorili smo se, gosp. Mujkić i moja malenkost, da BESPLATNO USTUPIM TEKST DRAME »SUNCOKRETI » a GTS će to realizirati do kraja 2013.g.
Odmah počinju problemi i komplikacije od strane gosp. Mujkića: da nema para, da bi ja trebao sredio gostovanja u Sloveniji i da budu plaćena, kako treba sponzore.
Potražio sam kompetetne ljude i dogovorio da će biti plaćena gostovanja u Sloveniji (Saša Likavec, opština Kozina, Osp, Izola Nevenka Gregorič, Lada Tancer Portorož Piran, Sežana...tu je bilo sve dogovoreno, samo smo čekali premijeru).
No, opet g. Mujkić traži da bi trebalo obezbjediti novac za predstavu prije početka realizacije navedenog, a ja mu rekoh da će mu se sve vratiti jer sam uputio molbu prema preduzeću Luka Kopar i još nekim firmama. Kontaktirao sam prvu sekretaricu ambasade Slovenije u BiH, gđu. Barbaru Beričić koja je proslijedila molbu ka Ministarstvu za kulturu Vlade Slovenije. Više od sto E-mail poruka poslano, klasična pošta, molbe, dogovori, uz moju osobnu angažiranost u velikoj mjeri.
Ali g.Mujkić traži novac odmah i 13. maja ove godine gđa. Beričić je javila kako su nam za predstavu od Ministarstva za kulturu Vade Slovenije odredili donaciju od 600 Eura, i to bi GTS dobio odmah nakon premijere predstave uz dostavu računa o troškovima koje bi Franjo Frančič predao Ministarstvu, (troškovi scenografije, plakata, pozivnica ...). Isplata bi bila izvršena preko mene, jer je tako po zakonu i to je prvi put da Ministarstvo iz Slovenije finansira pozorište u BiH.
Ali, gospodin Mujkić to odbija: prvo 600 na njegov račun i iza toga ćemo premijeru!, veli . On nikako ne razumije kakvi su zakoni i uslovi u Sloveniji i EU. I tako je jedan lijepi međunarodni projekt propao, savjest mi je čista, glupost nema granica, šteta se ne može popraviti.
Možda ja ne razumijemm kako idu stvari u BiH, možda sam ja i glup jer biram takve saradnike, a možda je moralo tako i biti.
Nažalost, jer ja uvijek kad putujem na jug lakše dišem.
![]()
|
![]()
|
Kompletna prepiska i info ustupljena od strane Franje Frančiča našem magazinu
![]()
![]()
![]()
![]()
|
![]()
![]()
![]()
![]()
![]()
|
23.5.2014.
Reakcija gosp. Fikreta Mujkića iz Srebrenika, BiH
...donosimo u izvornom obliku, bez redigovanja...

Dakle Balkanska krčmo...gosp. Franjo nam je slao dnevno između 2-10 e-mailova, zatim poštom nebrojene publikacije, a da mu to niko nije tražio. Koliki je njegov autoritet kao pisca pokazuje to da je u pomenutoj Luci Kopar od prijavljenih 200 projekata prošlo 100, dok njegov nije, iako on živi u rodnom Kopru.
Znači ni u njegovom mjestu nikoga ne drži za ozbiljno. Tekst nam je nudio, praktično molio, a nudio ih je nekoliko. Odabrali smo ''Suncokreti'' iz razloga što ga igra dva glumca. Međutim, tekst je nejasan,bez opisa,gramatički neispravan, ima svega 9 stranica, od čega su pola unutarnja razmišljanja, dok je jedva 5. stranica dijalog. To ustvari nije dramski tekst, nego običan sumoran skeč, iz kojeg bi trebalo izvući maksimum, kroz režiju, scenografiju, kostimografiju, što znači uložiti jako mnogo novca.
Kao što vidite gosp. Franjo je sklon vrijeđenju, ne poznaje me uživo, ali zna da vrijeđa, kritikuje, a to za kulturnog radnika je poražavajuće, i odraz njegove kulture, kućnog odgoja.
Ambasada Slovenije je odobrila navodnih 600 eura za projekat. GTS o tome ne zna ništa, nemam nikakav pisani trag, niti dokaz. Sve što imamo je e-mail gosp. Franje u kojem stoji pažljivo čitajte: GTS treba postaviti predstavu, imati račune u vrijednosti od 600 eura, dostaviti račune ambasadi, a oni će po primitku računa, zamislite uplatiti novac na račun- Franje Franjčića. To znači da mi radimo besplatno, ulažemo u projekat koji nas ionako nije ni zanimao, nego smo prisiljeni da ga postavimo, zbog forsiranja od strane pisca. To je uzrok ljutnje gosp. Franje, propao mu je pakleni plan da na tuđi način zaradi 600 eura. Nama je novac bio izgovor da se riješimo i njega i teksta, jer imamo boljih i tekstova i predstava.
To što ja igram, režiram, pa i pišem neke od predstava GTS-a je samo dokaz mog talenta i znanja, nisam jedini autor te vrste, uzmimo u obzir Jospipa Pejakovića, koji radi monodrame itd. Osim svega ''Gradski teatar Srebrenik'' postoji 15. godina, ima 600 nastupa, preko 100 saradnika,više od 120 kostima, scenografiju, vlastite prostorije, pravno je lice sa urednim poslovanjem...i ne može nas okaljati niko, jer ljudi znaju što radimo i koliko vrijedimo. Dokaz da nam nije novac najbitniji šaljemo u privitku, naša predstava igra u Sloveniji- Velenju 26.06.2014. sa besplatnim ulazom. Igra je 2 glumca, ali iole pametan čovjek zna da u realizaciji predstave učestvuje još pomoćno osoblje od 5. osoba. Bilo bi lijepo da g. Franjčić dođe, pa pogleda predstavu, upozna mene osobno, pa tek onda da piše okolo svima o meni.
Bar 10. puta smo g. Franju molili da nam ne šalje e-mailove, posebno ne na ovu adresu, zatim da nam ne šalje printanu poštu, i tek nakon nekoliko mjeseci je to prestao. Slao nam je skoro svaki dan skenirane svoje zahvalnice, pozivnice itd..i to na dvije adrese. Zašto, što nas zanima njegova zahvalnica sa nekog njemu bitnog događaja?!
Sada pokušava da nas izblamira, da ocrni, pravi skandal gdje ga nema itd. Očigledno je gosp. Franji jako dosadno. Nama nije, jer teatar ima mnogo pametnijeg posla od ''prepucavanja'' sa gosp. Franjom.
Srdačan pozdrav.
Fikret Mujkić, direktor ''GTS''
Znači ni u njegovom mjestu nikoga ne drži za ozbiljno. Tekst nam je nudio, praktično molio, a nudio ih je nekoliko. Odabrali smo ''Suncokreti'' iz razloga što ga igra dva glumca. Međutim, tekst je nejasan,bez opisa,gramatički neispravan, ima svega 9 stranica, od čega su pola unutarnja razmišljanja, dok je jedva 5. stranica dijalog. To ustvari nije dramski tekst, nego običan sumoran skeč, iz kojeg bi trebalo izvući maksimum, kroz režiju, scenografiju, kostimografiju, što znači uložiti jako mnogo novca.
Kao što vidite gosp. Franjo je sklon vrijeđenju, ne poznaje me uživo, ali zna da vrijeđa, kritikuje, a to za kulturnog radnika je poražavajuće, i odraz njegove kulture, kućnog odgoja.
Ambasada Slovenije je odobrila navodnih 600 eura za projekat. GTS o tome ne zna ništa, nemam nikakav pisani trag, niti dokaz. Sve što imamo je e-mail gosp. Franje u kojem stoji pažljivo čitajte: GTS treba postaviti predstavu, imati račune u vrijednosti od 600 eura, dostaviti račune ambasadi, a oni će po primitku računa, zamislite uplatiti novac na račun- Franje Franjčića. To znači da mi radimo besplatno, ulažemo u projekat koji nas ionako nije ni zanimao, nego smo prisiljeni da ga postavimo, zbog forsiranja od strane pisca. To je uzrok ljutnje gosp. Franje, propao mu je pakleni plan da na tuđi način zaradi 600 eura. Nama je novac bio izgovor da se riješimo i njega i teksta, jer imamo boljih i tekstova i predstava.
To što ja igram, režiram, pa i pišem neke od predstava GTS-a je samo dokaz mog talenta i znanja, nisam jedini autor te vrste, uzmimo u obzir Jospipa Pejakovića, koji radi monodrame itd. Osim svega ''Gradski teatar Srebrenik'' postoji 15. godina, ima 600 nastupa, preko 100 saradnika,više od 120 kostima, scenografiju, vlastite prostorije, pravno je lice sa urednim poslovanjem...i ne može nas okaljati niko, jer ljudi znaju što radimo i koliko vrijedimo. Dokaz da nam nije novac najbitniji šaljemo u privitku, naša predstava igra u Sloveniji- Velenju 26.06.2014. sa besplatnim ulazom. Igra je 2 glumca, ali iole pametan čovjek zna da u realizaciji predstave učestvuje još pomoćno osoblje od 5. osoba. Bilo bi lijepo da g. Franjčić dođe, pa pogleda predstavu, upozna mene osobno, pa tek onda da piše okolo svima o meni.
Bar 10. puta smo g. Franju molili da nam ne šalje e-mailove, posebno ne na ovu adresu, zatim da nam ne šalje printanu poštu, i tek nakon nekoliko mjeseci je to prestao. Slao nam je skoro svaki dan skenirane svoje zahvalnice, pozivnice itd..i to na dvije adrese. Zašto, što nas zanima njegova zahvalnica sa nekog njemu bitnog događaja?!
Sada pokušava da nas izblamira, da ocrni, pravi skandal gdje ga nema itd. Očigledno je gosp. Franji jako dosadno. Nama nije, jer teatar ima mnogo pametnijeg posla od ''prepucavanja'' sa gosp. Franjom.
Srdačan pozdrav.
Fikret Mujkić, direktor ''GTS''
|
|
23.5.2014.
Reakcija našeg autora Franje Frančiča (Sečovlje, Slovenija)

Gospodine Mujkiću!
Puno izmišljotina i neistina kod vas, kao i uvijek.
Evo Odločba o financiranju pozorištne predstave Suncokrete
(u fajlu).
Evo i teksta, koji nema 9 strana nego više, vi ste ga septembra 2013 hvalili, sada nije vredan ništa.
O kvalitetu vašeg rada može se pročitati na googlu (samo negativno), a jedinu nagradu ste primili za manekensko takmičenje, Kritike su vam žalostne i slabe. Vama umetnost, pozorište i literatura ne znači ništa, a i ne poznajete je. Nažalost šteta, šteta, da mladim, nadarenim i obrazovanim oduzimate mogućnost ozbiljnog rada. To što radite vi nije ni na amaterskoj razini.
Franjo Frančič Istra
Puno izmišljotina i neistina kod vas, kao i uvijek.
Evo Odločba o financiranju pozorištne predstave Suncokrete
(u fajlu).
Evo i teksta, koji nema 9 strana nego više, vi ste ga septembra 2013 hvalili, sada nije vredan ništa.
O kvalitetu vašeg rada može se pročitati na googlu (samo negativno), a jedinu nagradu ste primili za manekensko takmičenje, Kritike su vam žalostne i slabe. Vama umetnost, pozorište i literatura ne znači ništa, a i ne poznajete je. Nažalost šteta, šteta, da mladim, nadarenim i obrazovanim oduzimate mogućnost ozbiljnog rada. To što radite vi nije ni na amaterskoj razini.
Franjo Frančič Istra

odlocba-_sredstva_za_postavitev_predstave_franjo_francic__-_ministarstvo_za_kulturo_600_eu.docx | |
File Size: | 29 kb |
File Type: | docx |

francic_franjo_suncokreti_-_dramski_tekst.doc | |
File Size: | 103 kb |
File Type: | doc |

najbolja_predstava_fikreta_mujkica.docx | |
File Size: | 55 kb |
File Type: | docx |
.

Copyright © 2015 Peter Tase & Sabahudin Hadžialić
Design: Sabi / Autors & Sabahudin Hadžialić. Design LOGO - Stevo Basara.
Freelance gl. i odg. urednik od / Freelance Editor in chief as of 2009: Sabahudin Hadžialić
All Rights Reserved. Publishers and owners: Peter Tase & Sabahudin Hadžialić
Whitefish Bay, WI, United States of America
Diogen pro kultura magazin (Online)
ISSN 2296-0929
Diogen pro kultura magazin (Print)
ISSN 2296-0937
Library of Congress USA / Biblioteka - Knjižnica Kongresa SAD
Contact Editorial board E-mail: [email protected];
Narudžbe/Order: http://www.diogenpro.com/diogen-all-in-one.html
Pošta/Mail USA: Peter Tase, 5023 NORTH BERKELEY BLVD. WHITEFISH BAY, WI, 53217, USA
Pošta/Mail BiH: Sabahudin Hadžialić, Grbavička 32, 71000 Sarajevo i/ili Dr. Wagner 18/II, 70230 Bugojno, Bosna i Hercegovina
Design: Sabi / Autors & Sabahudin Hadžialić. Design LOGO - Stevo Basara.
Freelance gl. i odg. urednik od / Freelance Editor in chief as of 2009: Sabahudin Hadžialić
All Rights Reserved. Publishers and owners: Peter Tase & Sabahudin Hadžialić
Whitefish Bay, WI, United States of America
Diogen pro kultura magazin (Online)
ISSN 2296-0929
Diogen pro kultura magazin (Print)
ISSN 2296-0937
Library of Congress USA / Biblioteka - Knjižnica Kongresa SAD
Contact Editorial board E-mail: [email protected];
Narudžbe/Order: http://www.diogenpro.com/diogen-all-in-one.html
Pošta/Mail USA: Peter Tase, 5023 NORTH BERKELEY BLVD. WHITEFISH BAY, WI, 53217, USA
Pošta/Mail BiH: Sabahudin Hadžialić, Grbavička 32, 71000 Sarajevo i/ili Dr. Wagner 18/II, 70230 Bugojno, Bosna i Hercegovina